»Ko sem že celo vrsto let snemal slavčka tukaj, pa tudi na drugih krajih, mi je prišla v roke oziroma me je prijatelj opozoril na knjigo San Michelle Axla Muntheja. In ta tekst me je prevzel. Začel sem na čisto drugačen način poslušat slavčke, čeprav sem že prej vedel, da v nekaterih krajih ptiče oslepijo, bodisi slavčke bodisi druge ptiče, zato, da si mislijo, da je noč.«

»Naučil sem se lekcije 'nikoli ne reci nikoli', saj sem vsakokrat, ko me je po tem kdo spraševal, zavrnil možnost, da se znova podam globoko v temni gozd.«

»Kot ministru mi niso povedali ne o kraji ne o preiskavi.«

»Šteger ni računal s tem, da sem jaz že 30 let dosti uveljavljen satirik, in da so v tej knjigi tudi satirični elementi, ki jih zastopa maček Kotik.«

»Jaz sem knjiga. Ti si knjiga. Vsi smo knjige.«

»Zgodba tega peripla je razdeljena na tri dele, v prvem prevladujejo opisi, v drugem slike, v tretjem pojmi: brevir, zemljevidi, glosar. Eno in isto poglavje poteka najprej v krajih, kjer sem bil, nato na zemljevidih, ki sem si jih ogledoval, naposled pa v knjigah, ki sem jim prebiral.«

»… Ko rečem midva, se pravi, da postanem odgovoren tudi za neko drugo drobno eksistenco, ki segreva svoj novi rod, skrit v grmovju, ki me spominja tudi po tej plati, da je prejšnji dan sijalo sonce, da je nekoč sijalo sonce tudi meni in da mi slavček v svojem petju posreduje svetlobo oziroma energijo tistega Sonca, ki sem ga spoznal kot otrok.«

»Najlepša hvala, da ste mi omogočili snemanje v vaši jami. Postojnska jama je najbolj neverjetna jama na svetu. Je kraj čudes in poezije.«

»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«